Zakaj se mi vse prevečkrat zdi, da nekaterim ljudem okrog mene ni povšeči, če z dobro voljo in nasmehom pospremim situacijo, za katero oni mislijo, da pa zame ni v redu? Zakaj se mi zdi, da me v takih primerih začnejo bolj ali manj očitno prepričevati, kako da nimam prav, da sem spregledal pravi pomen, da še ne razumem kaj se mi je pravzaprav zgodilo, me opozarjajo: “Opala, fant, to pa ni v redu zate! Očitno ne razumeš, kaj te je doletelo, ker sicer ne bi bil dobre volje!” Huh?!? V kaj me želijo prepričati? Me opozarjajo, da morebiti ne pozabim še sam čim prej postati slabe volje, bentiti (=hrupno izražati jezo, robantiti) čez vse živo, kritizirati in kazati s prstom na vse in vsakogar, ki pač slučajno pride mimo? Skratka, jamrati, kot da gre za življenje?
Res ne vem, kaj je zadnje čase s tem jamranjem (=negodovanjem, tarnanjem, melanholičnim ali koleričnim izkazovanjem nezadovoljstva nad vsemi znanimi in neznanimi okoliščinami, ki so nas, nič krive sledilce pravičnosti, vrgli v tako nezavidljiv položaj). Očitno je postalo jamranje nek nacionalni šport. Še več, jamranje je nekaterim postalo vrednota! Če ne jamraš, očitno ne trpiš dovolj, nimaš preveč dela, ne skrbiš dovolj za razvajene otroke in nad življenjem razočarane bolehne tete, nimaš posesivnega deloholičnega šefa ali vsaj patološko labilnega življenjskega partnerja. 
Kar pa vse ja moraš prestajati, če hočeš biti spoštovan član družbe.
Ne, hvala! Ostajam pri prepričanju, da slaba volja v kombinaciji s slabo situacijo povzroči le še poslabšanje slednje. Zvračanje krivde na kogarkoli že pač prav tako. Samo prelaga težave na kasneje in jim dovoli, da še rastejo. Zato naj vas že vnaprej potolažim: če ne jamram na vse pretege, zato še nisem vsaj čudak, tudi nimam česar za bregom, še manj sem kriv za vaše težave. In, prosim, ne mi “pomagat”, če naslednjič ne bom videl državne zarote in urno načrtoval revolucije, ko se mi bo kak ptič posral na šipo avtomobila…
