Jasno, že milijonkrat načeta in nikoli končana tema, pa bom še sam pristavil piskrček. Z mojo gospo živiva skupaj že 5 let, zato moje pisanje ni posledica skrajno fantastičnega ali katastrofalno neuspelega zmenka oz. avanture; je pač razmišljanje iskreno zvestega moškega, ki sem bil včeraj dokaj slabe volje in, ja, jezen na svojo gospo, pričkanje s katero je pripeljalo do tega razmišljanja. V katerega sem, jasno, vtkal še vse svoje pretekle izkušnje z nežnejšim spolom. Namreč, o (ne)zadovoljstvu žensk z moškimi.
Menim, da je edini in odlični pokazatelj kakovosti zveze med dvema zadovoljstvo obeh partnerjev. Hudič je le v tem, da zadovoljstva ne gre preprosto meriti z nekim linearnim metrom, ampak je zadeva malo bolj kompleksna. Kako izmeriti zadovoljstvo, ko je nekaj krasno, nekaj drugega pač ne? Recimo: ženska je zmeraj lepo oblečena in urejena (super, zadovoljstvo raste), doma pa se vse bolj grmadijo njena oblačila (opla, zadovoljstvo pada). Vsem, ki niso ravno povsem na sveže zacopani (=noro, slepo zaljubljeni), je menda jasno, da ima vsak človek nekaj plus in nekaj minus lastnosti. Tako pač je in v tem ni nič napačnega. In ja, prej ali slej se zatakne pri kateri od onih lastnosti z minus seznama. Po moje je prav v pristopu k reševanju takih zadev ena izmed bistvenih razlik med moškimi in ženskami.
Morda govorim preveč posplošeno, pa vendar se mi zdi, da je pristop moških k temu zelo preprost. Če ti ni všeč zadeva X, pač rečeš: “Poslušaj, ljubica, ni mi všeč zadeva X.“ Ok, možnih je seveda več variant, od “Ljubica, kaj če bi se midva malo pomenila o zadevi X?“, do “Ej ti, da mi nisi več počela zadeve X!“ in vseh vmesnih različic. Kakorkoli že pač, lahko je bolj ali manj taktno/vljudno/prijazno, bistveno je, da moški pove, da mu ni všeč zadeva X.
Pri ženskah je seveda precej drugače. Če ženski ni všeč zadeva X, bo moškemu v najboljšem primeru rekla, da je razmišljala o zadevi Y (privzemimo, da so pomensko/smiselno te zadeve toliko blizu kot črke v abecedi) in “… bi se o tem rada pogovorila, ker … pač … no, saj veš …“ Še bolj pogosto boš slišal, da “… se je zadnjič kolegica s svojim partnerjem pričkala o zadevi W …“ ali da ima tašča “… povsem neustrezno mnenje o zadevi S …“, morda celo, da “… je prebrala, da je pogosta težava med partnerji, ker se premalo posvečajo zadevam, kot so J, K, L, Z (ta je še najbližja X), M in N …“ Pravi biser je tudi izjava, ki te lahko doleti: “Sem ti postala povsem samoumevna!“ No, kakorkoli že pač, moški smo se naučili, da v takih primerih nekaj ni v redu (kaj, nam seveda ni niti najmanj jasno) in pač temu ustrezno reagiramo. Kako reagiramo je sicer že druga zgodba, ki se je morda lotim kdaj v nadaljevanju, ampak vsaj vemo, da našim gospem nekaj ni povšeči, in da nam seveda ni jasno, kaj neki bi to bilo.
Še eden, žal tudi precej pogost in, vsaj zame, pravzaprav najslabši možni pristop (ki ga znajo ubrati tako ženske kot moški) pa je, ko se namesto pogovora o zadevi X sproži plaz očitkov o drugi (rezervni) zadevi. Ko prištejemo čustva, ki so na tej točki običajno že blizu vrelišča, nam “napadenim” seveda ne preostane drugega, kot da se branimo. Saj vemo, ognji strasti pač požgejo razum. Ker se nam, moškim, v takih primerih izklopi še tisti kanček zmožnosti “prevajanja” iz “izrečenih ženskih besed” v “njihov pravi pomen”, je rezultat “pogovora” vse prej kot konstruktiven, še manj koristen. Kvečjemu se na oni seznam minus lastnosti doda še krivičnost oz. neobjektivnost. Ker se za rezervno zadevo, običajno povsem upravičeno, pač ne počutimo kakorkoli krivi.
Torej, drage dame, upoštevajte preprostost moškega razmišljanja! Če nas želite opozoriti na nekaj, kar zmanjšuje vaše zadovoljstvo, spregovorite o tem, neposredno in brez ovinkov. Bodite toliko odkrite do nas in vas samih! Še veliko bo drugih, lepših priložnosti, kjer bo imel vaš moški možnost, da ugane kaj si želite, o čem razmišljate in hrepenite. Vam pokazal, koliko mu je do vas. Da bo lahko zaslutil veličino vaše duše in se vas dotaknil, globoko, močno, za zmeraj. Tako kot si tega želite … in si tega želimo tudi mi.
Kar pa vse ja moraš prestajati, če hočeš biti spoštovan član družbe.
In zakaj, draga gospoda, vas vprašam? Zakaj le najboljše, največje, najbolj… Zakaj?
