Feeds:
Posts
Comments

Jamranje

Zakaj se mi vse prevečkrat zdi, da nekaterim ljudem okrog mene ni povšeči, če z dobro voljo in nasmehom pospremim situacijo, za katero oni mislijo, da pa zame ni v redu? Zakaj se mi zdi, da me v takih primerih začnejo bolj ali manj očitno prepričevati, kako da nimam prav, da sem spregledal pravi pomen, da še ne razumem kaj se mi je pravzaprav zgodilo, me opozarjajo: “Opala, fant, to pa ni v redu zate! Očitno ne razumeš, kaj te je doletelo, ker sicer ne bi bil dobre volje!” Huh?!? V kaj me želijo prepričati? Me opozarjajo, da morebiti ne pozabim še sam čim prej postati slabe volje, bentiti (=hrupno izražati jezo, robantiti) čez vse živo, kritizirati in kazati s prstom na vse in vsakogar, ki pač slučajno pride mimo? Skratka, jamrati, kot da gre za življenje?

Res ne vem, kaj je zadnje čase s tem jamranjem (=negodovanjem, tarnanjem, melanholičnim ali koleričnim izkazovanjem nezadovoljstva nad vsemi znanimi in neznanimi okoliščinami, ki so nas, nič krive sledilce pravičnosti, vrgli v tako nezavidljiv položaj). Očitno je postalo jamranje nek nacionalni šport. Še več, jamranje je nekaterim postalo vrednota! Če ne jamraš, očitno ne trpiš dovolj, nimaš preveč dela, ne skrbiš dovolj za razvajene otroke in nad življenjem razočarane bolehne tete, nimaš posesivnega deloholičnega šefa ali vsaj patološko labilnega življenjskega partnerja. :roll: Kar pa vse ja moraš prestajati, če hočeš biti spoštovan član družbe.

Ne, hvala! Ostajam pri prepričanju, da slaba volja v kombinaciji s slabo situacijo povzroči le še poslabšanje slednje. Zvračanje krivde na kogarkoli že pač prav tako. Samo prelaga težave na kasneje in jim dovoli, da še rastejo. Zato naj vas že vnaprej potolažim: če ne jamram na vse pretege, zato še nisem vsaj čudak, tudi nimam česar za bregom, še manj sem kriv za vaše težave. In, prosim, ne mi “pomagat”, če naslednjič ne bom videl državne zarote in urno načrtoval revolucije, ko se mi bo kak ptič posral na šipo avtomobila…

Moški in ženske

Jasno, že milijonkrat načeta in nikoli končana tema, pa bom še sam pristavil piskrček. Z mojo gospo živiva skupaj že 5 let, zato moje pisanje ni posledica skrajno fantastičnega ali katastrofalno neuspelega zmenka oz. avanture; je pač razmišljanje iskreno zvestega moškega, ki sem bil včeraj dokaj slabe volje in, ja, jezen na svojo gospo, pričkanje s katero je pripeljalo do tega razmišljanja. V katerega sem, jasno, vtkal še vse svoje pretekle izkušnje z nežnejšim spolom. Namreč, o (ne)zadovoljstvu žensk z moškimi.

Menim, da je edini in odlični pokazatelj kakovosti zveze med dvema zadovoljstvo obeh partnerjev. Hudič je le v tem, da zadovoljstva ne gre preprosto meriti z nekim linearnim metrom, ampak je zadeva malo bolj kompleksna. Kako izmeriti zadovoljstvo, ko je nekaj krasno, nekaj drugega pač ne? Recimo: ženska je zmeraj lepo oblečena in urejena (super, zadovoljstvo raste), doma pa se vse bolj grmadijo njena oblačila (opla, zadovoljstvo pada). Vsem, ki niso ravno povsem na sveže zacopani (=noro, slepo zaljubljeni), je menda jasno, da ima vsak človek nekaj plus in nekaj minus lastnosti. Tako pač je in v tem ni nič napačnega. In ja, prej ali slej se zatakne pri kateri od onih lastnosti z minus seznama. Po moje je prav v pristopu k reševanju takih zadev ena izmed bistvenih razlik med moškimi in ženskami.

Morda govorim preveč posplošeno, pa vendar se mi zdi, da je pristop moških k temu zelo preprost. Če ti ni všeč zadeva X, pač rečeš: “Poslušaj, ljubica, ni mi všeč zadeva X. Ok, možnih je seveda več variant, od “Ljubica, kaj če bi se midva malo pomenila o zadevi X?, do “Ej ti, da mi nisi več počela zadeve X! in vseh vmesnih različic. Kakorkoli že pač, lahko je bolj ali manj taktno/vljudno/prijazno, bistveno je, da moški pove, da mu ni všeč zadeva X.

Pri ženskah je seveda precej drugače. Če ženski ni všeč zadeva X, bo moškemu v najboljšem primeru rekla, da je razmišljala o zadevi Y (privzemimo, da so pomensko/smiselno te zadeve toliko blizu kot črke v abecedi) in “… bi se o tem rada pogovorila, ker … pač … no, saj veš … Še bolj pogosto boš slišal, da “… se je zadnjič kolegica s svojim partnerjem pričkala o zadevi W … ali da ima tašča “… povsem neustrezno mnenje o zadevi S …, morda celo, da “… je prebrala, da je pogosta težava med partnerji, ker se premalo posvečajo zadevam, kot so J, K, L, Z (ta je še najbližja X), M in N … Pravi biser je tudi izjava, ki te lahko doleti: “Sem ti postala povsem samoumevna! No, kakorkoli že pač, moški smo se naučili, da v takih primerih nekaj ni v redu (kaj, nam seveda ni niti najmanj jasno) in pač temu ustrezno reagiramo. Kako reagiramo je sicer že druga zgodba, ki se je morda lotim kdaj v nadaljevanju, ampak vsaj vemo, da našim gospem nekaj ni povšeči, in da nam seveda ni jasno, kaj neki bi to bilo.

Še eden, žal tudi precej pogost in, vsaj zame, pravzaprav najslabši možni pristop (ki ga znajo ubrati tako ženske kot moški) pa je, ko se namesto pogovora o zadevi X sproži plaz očitkov o drugi (rezervni) zadevi. Ko prištejemo čustva, ki so na tej točki običajno že blizu vrelišča, nam “napadenim” seveda ne preostane drugega, kot da se branimo. Saj vemo, ognji strasti pač požgejo razum. Ker se nam, moškim, v takih primerih izklopi še tisti kanček zmožnosti “prevajanja” iz “izrečenih ženskih besed” v “njihov pravi pomen”, je rezultat “pogovora” vse prej kot konstruktiven, še manj koristen. Kvečjemu se na oni seznam minus lastnosti doda še krivičnost oz. neobjektivnost. Ker se za rezervno zadevo, običajno povsem upravičeno, pač ne počutimo kakorkoli krivi.

Torej, drage dame, upoštevajte preprostost moškega razmišljanja! Če nas želite opozoriti na nekaj, kar zmanjšuje vaše zadovoljstvo, spregovorite o tem, neposredno in brez ovinkov. Bodite toliko odkrite do nas in vas samih! Še veliko bo drugih, lepših priložnosti, kjer bo imel vaš moški možnost, da ugane kaj si želite, o čem razmišljate in hrepenite. Vam pokazal, koliko mu je do vas. Da bo lahko zaslutil veličino vaše duše in se vas dotaknil, globoko, močno, za zmeraj. Tako kot si tega želite … in si tega želimo tudi mi.

…pravim situacijam, v katerih veš, da se moraš za nekaj odločiti in o tem razmišljaš. Razmišljaš, ker tehtaš možne odločitve. Vsaka te bo odnesla po svoji, drugačni poti naprej skozi življenje. Ni nujno, da iščemo najboljšo možno, kot je to tako zelo priporočljivo v tem našem optimiziranem svetu. …zmeraj moraš izbrati najboljše, najlepše, najbolj pravo! Pomisli nase! Pomisli na okolico! Pomisli na … teto Pepco, pingvine in redko vrsto srednjeameriških metuljev… :o In zakaj, draga gospoda, vas vprašam? Zakaj le najboljše, največje, najbolj… Zakaj?

Ugotovil sem, da velike in pomembne odločitve, torej ta križišča življenja, niso tako zelo pomembna, kot so sprva videti. No, križišča so že pomembna, odločitev, ki jo pri tem sprejmemo, pot, za katero se odločimo, pa niti ne. Ker je vsaka pot prava. Prav vsaka, naj je videti še tako zaprašena, zaraščena in luknjasta. Ker nas vsaka pot pelje naprej skozi življenje, do neštetih novih križišč, avtocest in kolovozov. Kjer bomo izbrali pač drugo pot, če nas je na tej ožulilo. Edino pomembno je, da se na teh križiščih življenja predolgo ne zadržujemo, ne tehtamo preveč možnosti, ne razmišljamo predolgo o poteh. Ker se zgodi, da ostanemo na križišču. Se ne odločimo za nobeno pot, da si ne zapremo katere izmed možnosti. Ker morda bomo pa jutri, pojutrišnjem, … pametnejši, modrejši, pa se bomo lažje odločili, boljše odločili! In čakamo, čakamo, … ter se navadimo životarjenja na križišču. Medtem, ko teče življenje naprej in mimo nas. Po poteh, ki smo se jih bali izbrati. Ker se nismo hoteli omejevati, kot se temu zdaj pravi. In se zavoljo svobode zaprli v kletko (ne)življenja

Naj kar ostanejo dileme o barvi pisave v blogu, če že morajo, da le odločno potujem skozi tista prava križišča življenja…

Nov blog, nove dileme

Aj-jaj-jaj… ko sem že mislil, da bo z izbiro jezika moje bloganje steklo kot po napol stopljenem maslu – nove dileme! Katero sliko v header? Kaj napisati “O meni”? Ali sploh pisati blog? Za koga pisati? Kako pisati? Kako se predstaviti?

Ne vem ali sem s temi in podobnimi dilemami sam v tem virtualnem svetu, ali se podobno dogaja tudi drugim. Čeprav rad in precej pišem za različne namene in ciljne skupine, se pred začetkom bloganja počutim nekako, khm, kako bi rekel… no, kot bi imel tremo! Zadnjič je kolega dobro opisal stres: “… ko ne veš točno, kaj naj bi bil rezultat tvojega početja, veš pa, da je zadevo treba (in jasno! karseda dobro) opraviti…” Ee, precej podobno se počutim zdaj. No, ok, vem da mi tega ravno ni treba počet, zato ne čutim stresa, ostane pa dilema: kako? in kaj? Verjamem, da mi bo vendarle kmalu steklo :)

Ave, svet!

Včasih imam nenavadno velike težave okrog majhnih odločitev. Tale blog, na primer, je več let čakal, da ugleda luč sveta, ker se nisem mogel odločiti ali bom pisal v slovenskem ali angleškem jeziku. Da dilemo končno razrešim, sem se pravkar odločil, da vas naslovim v materinem jeziku…